Koga naj citiramo?
Ljubezen do podrobnosti. Nikar ne citirajmo svojih najljubših pesnikov ali pisateljev, kdo ve, ali so tudi za druge zanimivi. Raje povejmo svojo zgodbo in jo primerno duhovito okrasimo. Lahko je šaljiva, nikoli pa ne sme biti žaljiva. Na primer: »Petra sem spoznal, ko je ležal sredi blata z naročjem strtih jajc.« Dojenček ali babica – vsakega nagovorimo osebno. Nič ne de, če je naš krščenec Janez star komaj dva meseca. Dosti bolj prijazno je, če govorimo neposredno njemu, kot da se z njim pogovarjamo prek staršev. Res je, da je govor namenjen njim, izraža pa naj naš odnos do otroka, naše želje in upanja. Na primer: »Veš, Janez, nisem prepričan, da bom najboljši boter in da se bom vedno spomnil tvojega rojstnega dne. Toda če boš v stiski, če me boš potreboval, ti bom vedno stal ob strani.« Iztočnice namesto napisanega govora. Branje je manj prisrčno kot govorjenje na pamet. Najhujše pa je živčno iskanje pravega zaporedja listov in šuštenje s papirjem. Raje si govor sestavimo v glavi in na posamezne listke napišimo samo iztočnice. Tudi bolj pametno je, saj lahko po potrebi izpustimo temo, ki jo je obdelal naš predhodnik. Edina beseda, ki se ji je najbolje izogniti, je: »Oprostite!« Tudi najboljšemu govorniku se zgodi, da izgubi nit, da se mu izdajalska rdečica širi po vratu do ušes in da mu beseda obtiči v grlu. Nič hudega! Zadrege se dogajajo in so simpatične, če jih premagamo s humorjem. Vsi vemo, da nihče ni popoln in če nam res nič pametnega ne pade na glavo, si pomagajmo z Markom Twainom: »Govor ni otroško lahka stvar ...«